Otrok pride s tekme. Starš v avtu že razmišlja, kje je otrok izgubil priložnost, kaj bi moral popraviti, kako bi bil naslednjič uspešnejši. Otrok pa v tistem trenutku pogosto ne potrebuje analize napak. Potrebuje občutek, da rezultat ni spremenil njegove lastne vrednosti.

Prav v takih trenutkih se rodijo vprašanja, s katerimi se ukvarja projekt LPT – Let’s Play Tennis. Kako otrok doživlja šport? Kdaj dobronameren nasvet postane pritisk? Kako odrasli govorimo o napakah? In kako lahko šport ostane prostor, kjer otrok poleg športnih veščin razvija tudi odnos do sebe, poraza, vztrajnosti in drugih ljudi?

Če želimo razumeti družbeni vpliv otroškega športa, moramo pogledati dlje od urnika treningov, tekmovalnega koledarja in rezultatov.

Starševska skrb, ki se je razvila v širšo družbeno pobudo

Ustanoviteljica pobude mag. Mateja Boldin Zevnik pojasnjuje, da LPT ni nastal kot poslovna ideja, temveč iz konkretne starševske izkušnje.

Kot družina dveh mladih športnikov so od blizu spremljali, kako hitro lahko otroški šport postane prostor pritiska, zgodnje specializacije in stalnega dokazovanja. Prelomni trenutek je bil, ko sta kot starša prepoznala, da okolje, v katerem je otrok treniral, ne podpira več njegovega celostnega razvoja.

»Otrok, ki je imel tenis zelo rad, je postal preobremenjen in pretreniran,« pravi Boldin Zevnik.

Iz te izkušnje se je odprlo vprašanje, ki ga pozna veliko staršev: kako ravnati, ko šport, ki ga ima otrok rad, zanj ni več vir veselja, ampak pritiska?

Tako se je v LPT najprej ubesedila potreba po podpori staršem. Po jeziku, s katerim lahko o teh stvareh sploh govorimo. Po znanju, ki staršem pomaga razlikovati med podporo in pritiskom. In po prostoru, kjer starš ni označen kot problem, ampak kot pomemben del otrokove športne izkušnje.

Športna izkušnja, ki oblikuje otroka

Sandra Bohinec Gorjak, NLP coachinja in soustvarjalka LPT, opozarja, da se javne razprave o otroškem športu pogosto vrtijo okoli vprašanja, kako ustvariti uspešne vrhunske športnike. LPT odpira še drugo, za družbo pomembno vprašanje: kako lahko skozi šport soustvarjamo psihološko zdrave, odgovorne in družbeno kompetentne ljudi.

»Večina otrok ne bo živela od športa, bodo pa vse življenje živeli z izkušnjami, ki jih bodo v športu pridobili,« poudarja Bohinec Gorjak.

Otrok, ki se v športu nauči zdravo prenašati neuspeh, zaupati sebi, sodelovati, spoštovati meje, komunicirati in uravnavati čustva, teh izkušenj ne pusti na igrišču. Prenese jih v šolo, odnose, delo, družino in skupnosti, v katerih bo pozneje deloval kot odrasel človek.

Zato otroški šport ni samo vprašanje športne izvedbe treninga in tekmovanj. Je tudi vprašanje, kakšno izkušnjo odrasli ustvarjamo otrokom v obdobju, ko se oblikujejo njihov odnos do napake, do sebe, do avtoritete, do sodelovanja in do drugih ljudi.

Otrok šport doživlja skozi več okolij hkrati. Doma ga oblikujejo odzivi staršev: vprašanja po tekmi, pogovori v avtu, pričakovanja, urnik, počitek in odnos do poraza. Na treningu ga oblikujejo trener, sovrstniki, občutek pripadnosti, pohvala, kritika in možnost napake. V klubu ga oblikujejo pravila, selekcije, tekmovalni koledar, primerjave in kultura, ki otroku pokaže, ali je v ospredju predvsem rezultat ali tudi njegov razvoj.

Širša javnost in potencialni sponzorji pa otroka športnika pogosto opazijo šele takrat, ko začne dosegati rezultate. Ko ima medalje, objave, uvrstitve in zgodbo, ki je zanimiva za promocijo in sponzorstva.

LPT želi ta pogled razširiti. V otroški šport je smiselno vlagati tudi takrat, ko otrok še ni prepoznan po izjemnih rezultatih. Ko se šele uči, kako prenašati poraz in zmago. Ko gradi samozaupanje. Ko potrebuje odrasle, ki mu pomagajo razumeti, da rezultat pove nekaj o tekmi, ne pa vsega o njem kot osebi.

LPT kot družbena inovacija: razvoj poslovne ideje z družbenim vplivom

Ker gre za pobudo, ki že deluje, hkrati pa je še v fazi razvoja, preverjanja modela in iskanja jasnejših poti do dolgoročne vzdržnosti, sta prof. dr. Alenka Slavec Gomezel, redna profesorica na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, ter asist. dr. Barbara Hvalič Erzetič s Katedre za podjetništvo Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani, projekt LPT prepoznali kot zanimiv študijski primer.

Na povabilo dr. Slavec Gomezel je bil LPT obravnavan pri predmetu Poslovno okolje podjetja, kjer so študenti v okviru seminarskih nalog razmišljali o razvoju pobude z družbenim vplivom, sponzorskih modelih in nagovarjanju različnih deležnikov.

Sogovornici LPT vidita kot zanimiv primer družbene inovacije predvsem zato, ker »na problem mladinskega športa ne gleda zgolj skozi rezultate, temveč poskuša spremeniti celoten sistem odnosov in kulture v športu«.

Projekt po njunem mnenju naslavlja konkretne izzive, kot so tekmovalni pritisk, izguba notranje motivacije in prezgodnja specializacija otrok. Odpira vprašanje, kako lahko odrasli, ki spremljajo otroka v športu, sodelujejo bolj usklajeno in bolj zavestno.

Eden od pomembnih pomislekov, ki so ga poudarili študenti, je bil, ali prizadevanje za manj pritiska v zgodnjem športnem razvoju lahko pomeni tudi spodkopavanje vrhunskega športa, ki zahteva delo, disciplino, odpovedovanje in sposobnost prenašanja težkih trenutkov.

Vendar projekt LPT ne zanika tekmovalnosti, discipline ali ambicije. Odpira pa vprašanje, kako odrasli otroku pomagamo razlikovati med zdravim izzivom in pritiskom, ki ga začne lomiti. Med trudom, ki gradi odpornost, in pričakovanjem, ki otroku sporoča, da je njegova osebna vrednost vezana predvsem na tekmovalni rezultat. Vrhunski rezultat je pomemben, vendar otrokovo športno okolje začne delovati mnogo prej: pri prvih treningih, prvih porazih, prvih primerjavah, prvih pogovorih po tekmi in prvih občutkih, ali je otrok v športu sprejet samo takrat, ko zmaguje.

Od družbene iniciative do vzdržnega poslovnega modela

Da bi LPT kot pobudo z družbenim vplivom bolje razumeli, je pomemben tudi širši okvir socialnega podjetništva.

Dr. Slavec Gomezel in dr. Hvalič Erzetič socialno podjetništvo opredelita kot reševanje družbenih in okoljskih izzivov s podjetniškimi pristopi. Tak projekt se ne začne pri vprašanju, kako ustvariti lastno finančno korist, temveč pri tem, kateri izziv ciljne skupine naslavlja in kako lahko tam, kjer je potreba še premalo naslovljena, ustvari družbeno korist.

A dober namen sam po sebi ni dovolj. Če želi pobuda dolgoročno delovati, potrebuje uporabnike, partnerje, model financiranja in jasen način ustvarjanja vrednosti. »Tudi v socialnem podjetništvu brez trga ne gre,« poudarjata sogovornici.

To je pomembna lekcija za društva, iniciative in projekte z družbeno koristnim poslanstvom. Prihodki niso cilj sami po sebi, so pa pogoj, da projekt ne ostane odvisen samo od prostovoljnega dela, začasnih razpisov ali enkratnih donacij.

Za LPT je to odprlo tudi vprašanje sponzorskega potenciala projekta: kako podjetjem pokazati, da lahko podpora otroškemu športu preseže klasično vidnost, postane del širšega družbenega vpliva ter za sponzorja ustvari večjo vrednost kot zgolj logotip na tekmovalnih majicah.