V članku se sprašujemo kakšna je vloga staršev pri športnem razvoju otroka. Ali je možno da se njihova pomoč lahko kaže tudi v obliki zaviranja športne poti. Na kakšen način jo lahko obrnemo v pravo smer?

STARŠI, ČUSTVENA ALI RACIONALNA POMOČ PRI ŠPORTNEM RAZVOJU OTROKA

V članku se sprašujemo, kakšna je vloga staršev pri športnem razvoju otroka. Je mogoče, da njihova pomoč lahko tudi zavira športno pot? Na kakšen način jo lahko obrnemo v pravo smer? Čustva bodo prisotna, če to želimo ali ne. Je trenerjeva dolžnost čustva prepoznati, definirati in jih usmeriti, da bodo v pomoč in ne v breme trenažnemu procesu? Vloga staršev naj bi bila ključnega pomena že od samega začetka, ko otrok začne pridobivati prve gibalne izkušnje. Še posebej pa pride do izraza, ko začne otrok trenirati v klubu pod strokovnim vodstvom. V članku se bomo dotaknili tudi tistega dela, ki ga starši počnejo zavestno in prav ta del je tisti, na katerega imamo mi, trenerji, največji vpliv. Starše moramo voditi in jim olajšati spremljanje ter spodbujanje svojega otroka v športu, s tem pa istočasno olajšamo delo tudi sebi.

UVOD

Šport je aktivnost za vse življenje. Oblikuje našo samopodobo in gradi našo samozavest. Uči nas samodiscipline, samozaupanja ter spoštovanja sebe in drugih. Omogoča nam telesno aktivnost in zabavo hkrati. Danes se s športom ukvarja več ljudi kot kdajkoli prej.

Seveda pa obstaja velika razlika med učenjem športnih veščin na rekreativnem nivoju in izkazovanjem sposobnosti na tekmovanjih. Tekmovalni šport uči mladino trdega dela, delovanja pod stresom in neprestanega uravnavanja čustvenega in fizičnega ravnovesja. Vse našteto pa lahko sproži dodaten pritisk na otroka, če so informacije posredovane napačno. Zelo pogosto so tekmovanja stresna tako za otroke kot za starše, saj se srečajo s čustvi, ki jih do tedaj v svojem življenju niso poznali.

Za starše je tekmovalni šport lahko zelo kompleksna izkušnja, še posebej ko se z njim srečajo prvič. Otroci pa na drugi strani doživljajo pritiske, najpogosteje zaradi pričakovanj, ki sploh niso v njihovem dometu ali so izven njihove kontrole.

Kot starš želiš pomagati svojemu otroku pri odzivanju na nove situacije, ki jih do takrat v življenju še ni poznal. Nasvete v športu starši enačijo z nasveti za šolo, prijatelje, družino, itd. Za svojega otroka želijo, da je srečen. Sčasoma se zavedo, da biti dober starš ni enostavno in slej kot prej dojamejo, da je še težje biti dober starš otroku, ki je vpleten v kakršnekoli tekmovalne aktivnosti.

KAKO DO VRHUNSKEGA REZULTATA

Tanja Kajtna: »Potrebno se je zavedati, da bodo otroci do vrhunskih nivojev prišli le, če so imeli kot mladi športniki visoko, predvsem notranjo motivacijo«. Za dobro motiviranost otroka je potrebno že na samem začetku razumeti njihove razloge za udejstvovanje v športnih aktivnostih. Na ta način bo lažje razumeti njihove potrebe in želje ter hkrati povečati njihovo storilnost.

To pomeni, da se otrok ukvarja s športom, ker se ob tem zabava, uči, premika svoje lastne meje in ker na treningih srečuje svoje vrstnike, ne pa zato, ker bi že zgodaj strmel k vrhunskim rezultatom. Vloga staršev je v tem trenutku ključna. Otroka naj podpirajo, ga spodbujajo in seveda financirajo. Nikakor pa se ne smejo ujeti v zanko, da v otrokov uspeh vlagajo in za to pričakujejo povračilo. V istem trenutku ko otrok začne polagati račune za svoje predstave nekomu drugemu, je breme tako veliko, da mu le redki lahko parirajo.

ČUSTVA OTROK

Zelo očitno je, da čustva vplivajo na športno učinkovitost otroka. Na eni strani so v njih negativna čustva kot so jeza, strah, potrtost, anksioznost, ki praviloma na športno predstavo vplivajo slabo. Poznamo pa tudi pozitivna čustva. Veselje in navdušenje nad dejavnostjo, s katero se ukvarjajo, bistveno bolj vplivata na široko pozornost, ki je tako pomembna pri učinkovitosti na športnem terenu. Negativna čustva bodo vplivala na padec otrokove koncentracije, zmanjšalo se bo njihovo zadovoljstvo in veselje do nastopanja. V večini primerov bodo imeli manjšo kontrolo nad svojimi gibi, kar bo pripeljalo do slabših predstav.

Jeza je edino negativno čustvo, ki pri nekaterih dvigne učinkovitost, vendar so njeni vplivi zelo različni, sprožilcev pa se enostavno ne da kontrolirati. Tu bi se lahko ustavili pri ugotovitvi selektorja slovenske rokometne reprezentance Veselina Vujoviča, ki je na vprašanje novinarke »ali imamo Slovenci besedo inat«, odgovoril: »Lahko bi jo imeli«. Besedo »za inat« bi si lahko razložili, da bomo nekaj naredili iz principa, pa naj nas to stane kolikor hoče. To čustvo je v tesni povezavi z jezo in nanjo v tekmovalnem smislu vpliva pozitivno. Zastavlja pa se vprašanje, se ga je možno naučiti?

Čustvo, ki je najbolj povezano z odnosom staršev do otrok in obratno, je STRAH. Največkrat o strahu govorimo, kadar se otrok boji poraza. Prav nič manj pogost pa ni strah pred zavrnitvijo s strani staršev. Seveda so te reakcije staršev največkrat povezane z rezultati njihovih otrok. Ob pogledu na nezadovoljiv rezultat se le redki starši zavedajo poti, katero je njihov otrok prehodil do takrat. Trud, ki ga je otrok vložil v nastop, je v tistem trenutku manj pomembno dejstvo in praviloma, na žalost, ni kriterij ocenjevanja. To pripelje do potenciranja pomembnosti rezultata pred trudom. Posledično bo otrok dojemal tekmovanja le kot nekaj, kjer je dolžan staršem z rezultatom upravičiti njihov »vložek« v njegovo športno pot.

STARŠI IN NJIHOVA ČUSTVA

Kdaj nastanejo težave? Kadar so starši negotovi v svoja dejanja in se zaradi tega začnejo posluževati naravnih instinktov, največkrat podzavestno. Na ta način se njihova dejanja in besede prej sprevržejo v breme kot pa v pomoč otroku. Podpora in interes staršev odločilno vplivata na udejstvovanje otroka v tekmovalnem športu.

Kako bi lahko opisali podporo?

1. Osredotočiti se na predstavo in ne na rezultat. Rezultat je lahko le želja, ta pa je odvisna od mnogih dejavnikov. Na nekatere lahko vplivamo, drugi so daleč od našega dosega. Predstava pa je nekaj kar lahko dosežemo in jo na koncu ocenimo s cilji. Torej, lahko jo zmerimo z vnaprej določenimi kriteriji in tako ocenimo otrokovo uspešnost.
2.  Nagraditi trud in trdo delo pred uspehom. Niso vsi otroci zmagovalci. Nekatere tega lahko naučimo, druge ne. Njihov vložek v razvoj pa je lahko zelo očiten in prav zaradi tega pod nobenim pogojem ne sme ostati neopažen.
3. Šport skušajo predstaviti kot nekaj, kar oblikuje vrednote, pomembne za otrokovo življenjsko pot. Nikakor ne smemo športa in rezultatov poveličevati kot nekaj večjega od življenja samega. Ob tem se moramo zavedati, da ima otrok vso pravico se sam odločiti, ali bo v športu udeležen in pod katerimi pogoji.
4. Kot starš skušam razumeti in biti empatičen do čustvenega stresa, ki ga otrok doživlja na tekmovanjih. V večini primerov se temu ne da izogniti in prav zaradi tega moramo biti otroku v oporo. Pripravljeni moramo biti otroka poslušati in se od njega učiti, nikakor pa mu ne smemo dajati občutka, da o njegovem športu vemo vse.
5. Zelo pomembna naloga starša je spodbujati otroka k samostojnosti. Pri tem se moramo vzdržati kakršnihkoli komentarjev na temo taktike, sodniških odločitev, ipd.

VSAK STARŠ TALENTIRANEGA OTROKA SE MORA ZAVEDATI … 70% VSEH TALENTIRANIH OTROK PRENEHA S ŠPORTNO AKTIVNOSTJO PRED 13. LETOM ZARADI:

1. Prevelike vneme staršev

Ti se popolnoma predajo svojemu otroku in njegovi športni poti. Trošijo čas in denar za otrokov razvoj. Prepričani so, da je več tudi bolje. Zelo pogosto zganjajo paniko kadar vidijo, da otroci iste starosti zmagujejo več in so zaradi tega uspešnejši. To jih vodi v menjave trenerjev in klubov. Od otrok zahtevajo pogostejšo udeležbo na tekmovanjih zaradi povečane možnosti doseganja »pričakovanih« rezultatov.

2. Preveč tekmovanj v mladih letih

Pregorelost se lahko pojavi v zgodnjem obdobju otrokovega razvoja. Preveč tekmovanj v mladih letih predvsem pomeni, da so otroci manj vpleteni v treninge, namenjene njihovem splošnem in specialnem  motoričnem in/ali tehničnem razvoju

3. Šport ni več zabava

Ko otroku šport ni več zabava, ne uživa več na športnem igrišču. Otrokova aktivnost se ne sme omejiti zgolj na treninge in igranje tekem. Zavedati se moramo, da je zabava prvi razlog, zaradi katerega se je otrok sploh začel ukvarjati s športom.

4. Previsoka pričakovanja

Ko otrok pokaže tekmovalni potencial, je večina njihovih staršev deležnih občudovanja na temo, kako uspešen je njihov otrok. Gre za osnovno napako družbe. Otroka tako postavijo na piedestal mnogo prej, kot pa si je to prislužil s trdim delom. Otrok tako dobi popolnoma napačno informacijo in s tem napačno popotnico za svojo športno prihodnost.

RACIONALNO VS. ČUSTVENO

V prejšnjem poglavju smo opisali nekaj vrst podpor, ki naj bi jih starši upoštevali pri spremljanju športne poti svojega otroka. Če smo bili pozorni, je nasproti vsem vrstam stal rezultat. Ta je skoraj po pravilu prvi sprožilec, ki aktivira čustva staršev.

Torej, kakšna naj bo vloga staršev, da ji bomo lahko rekli racionalna?

Primož Peterka: »Otroci potrebujejo le podporo in prevoz na trening«.  

Se lahko strinjamo z dvakratnim zmagovalcem svetovnega pokala v smučarskih skokih v letih 1997 in 1998? Če starš ni sposoben kontrolirati svojih naravnih instinktov, absolutno. Otrok mora biti glavna mašina svoje športne poti, ne glede na to, na katerem nivoju tekmuje. Ne smemo pa pozabiti, da pomembno vlogo v procesu igrajo tisti, ki obračajo krmilo omenjene mašine. In sem spadajo starši, trenerji in vso ostalo osebje, ki sodeluje v procesu treninga in tekmovanj.

ZAKLJUČEK

Očitno sta starševska ljubezen in njihov razumevajoč odnos zelo pomembna, ne le pri izgradnji dobrega športnika. V veliki meri morajo starši otroku privzgojiti brezpogojno ljubezen do športa. Če vsi vpleteni (starši, trener in otrok) razumejo, da je trud najpomembnejši dejavnik, ki športnika definira, potem smo lahko popolnoma brez skrbi, saj se bo otrokov odnos do športa razvijal na zelo zdravih temeljih.

Starši morajo biti vzor svojemu otroku in mu pokazati, da lahko stopijo ob rob stresu na treningih in tekmovanjih. Če starš, ki naj bi bil odrasla in zrela osebnost, tega ni zmožen, potem ne smemo pričakovati takih podvigov od otroka, ki je mlad in po teh merilih nezrel.

Starši morajo biti vzor svojemu otroku in mu pokazati, da lahko stopijo po robu stresu na treningih in tekmovanjih. Če starš, ki naj bi bil odrasla in zrela osebnost, tega ni zmožen, potem ne smemo pričakovati takih podvigov od otroka, ki je mlad in po teh merilih nezrel.

Starši, ne pozabite, vaš otrok je na prvem mestu, šele na drugem je šport.

Kaj je Let’s Play Tennis

O PROJEKTU

POSTANITE SPONZOR

ZA SPONZORJE

TRGOVINA