Kakšna je vloga staršev pri športnem razvoju otroka. Je mogoče, da njihova pomoč lahko tudi zavira športno pot? Na kakšen način jo lahko obrnemo v pravo smer? Čustva bodo prisotna, če to želimo ali ne. Je trenerjeva dolžnost čustva prepoznati, definirati in jih usmeriti, da bodo v pomoč in ne v breme trenažnemu procesu? Vloga staršev naj bi bila ključnega pomena že od samega začetka, ko otrok začne pridobivati prve gibalne izkušnje. Še posebej pa pride do izraza, ko začne otrok trenirati v klubu pod strokovnim vodstvom. V članku se bomo dotaknili tudi tistega dela, ki ga starši počnejo zavestno in prav ta del je tisti, na katerega imamo mi, trenerji, največji vpliv. Starše moramo voditi in jim olajšati spremljanje ter spodbujanje svojega otroka v športu, s tem pa istočasno olajšamo delo tudi sebi.

Ko otrok vstopi v svet športa, se pred njim ne odpre zgolj prostor telesnega razvoja, temveč predvsem učilnica življenja. Vsaka vaja, vsaka zmaga ali poraz, vsaka pohvala ali graja se zapisuje v njegovo notranjo izkušnjo. Trening športa ni zgolj fizična aktivnost, temveč proces odraščanja, ki ga oblikuje trikotnik odnosov med otrokom, trenerjem in staršem. Ta trikotnik je čuten, delikaten in ključen. Prav v tem trikotniku se otroku dogaja nekaj najpomembnejšega: učenje vrednot, izkušnja uspeha in neuspeha ter – kar je najpomembneje – razvoj samopodobe in identitete.